Smojenje tekstilnih tkanin: postopek, vrste smodilnikov in uravnavanje intenzivnosti

Smojenje tkanin in preje: postopek, vrste smodilnikov in uravnavanje intenzivnosti

Smodimo tkanine, ki morajo imeti gladko, golo in jasno površino. S smojenjem odstranimo vlakna, ki štrlijo iz nitnega stebra. Smodimo predvsem tkanine in preje iz celuloznih in sintetičnih vlaken. Volno manj pogosto smodimo, ker pri tej obdelavi porumeni. Volno smodimo le, če s striženjem ne dosežemo dovolj gladke površine. Tudi celulozna vlakna pri smojenju porumenijo, vendar to porumenitev ter nastali pepel brez večjih težav odstranimo pri nadaljnjih obdelavah, kot so beljenje, pranje ali barvanje v temne tone. Pri teh obdelavah se odstranijo tudi staljene kepice, ki nastajajo med smojenjem na sintetičnih vlaknih. Zato je pomembno, da je smojenje na začetku oplemenitvenih del.

Smojenje je zelo pomembno pri pripravi blaga za tiskanje. Zaradi spreminjanja lege štrlečih vlaken so natiskane konture neostre in zamegljene, vlakna pa tudi močneje navzemajo barvilo iz tiskarske paste, kar povzroči izgled nemirnega tiska.

S smojenjem dosežemo:

• jasnejši videz strukture,
• manjše nagnjenje k pillingu (PES, PES/CO),
• manjše zmazanje blaga pri nadaljnjih obdelavah,
• čistejše tiskanje finih kontur,
• lažje razškrobljenje,
• preprečevanje difuzije svetlobe na štrlečih vlaknih in s tem vtisa nemirnega obarvanja.

Vrste smodilnikov

• Smodilniki z odprtim plamenom (plinski): blago prihaja v stik z odprtim plamenom, zato so primerni za večino izdelkov.
• Kontaktni smodilniki: primerni so predvsem za egalizacijo višine lasu pri kodru in žametu. Blago pride v stik z razžarjeno ploščico ali z rotirajočim razžarjenim cilindrom.

Danes se največ uporabljajo plinski smodilniki. Najprimernejše gorivo je zemeljski plin, uporabljajo pa se lahko tudi drugi plini, kot so mestni plin, bencinski (uplinjen bencin), propan in butan. Plin se meša z zrakom v stehiometričnem razmerju, značilnem za posamezno vrsto plina. Temperatura plamena je med 1200 in 1300 °C. Plamen je svetlomodre barve in dolg približno 3 cm.

Uravnavanje intenzivnosti smojenja

Intenzivnost smojenja uravnavamo z načinom oziroma geometrijo smojenja, hitrostjo pomika blaga čez smodilnik (50–180 m/min), močjo plamena ter razdaljo med gorilcem in blagom (5–25 mm).

Temeljni pogoji gorenja

Za gorenje moramo vlaknom dovesti energijo. Štrleča vlakna so s svojo celotno površino izpostavljena plamenu, medtem ko se na vlakna, vezana v tkanino, prenese le neznaten del energije. Zato štrleča vlakna zgorijo, osnovno blago pa ostane nepoškodovano.

Tekstilni materiali lahko gorijo:

• eksotermno – po prižigu vlakno gori dalje z energijo, ki se sprošča pri gorenju. Tako gorijo bombaž, viskoza in volna;
• endotermno – pri gorenju je treba vlaknom stalno dovajati energijo, da zgorijo do konca. Tako gorita PES in PA.

Pri PES je zelo pomembno, da se vlakna hitro segrejejo na temperaturo gorenja in zgorijo, preden se začnejo taliti. Pri tem nastajajo staljene grudice, kepice ali vozliči. Ti delci so po strukturi amorfni, zato v primerjavi s kristalnim vlaknom bolj vežejo barvila, kar povzroči neegalno obarvanje. Zato PES smodimo s šokom: dovedemo toliko energije, da vlakna eksplozivno zgorijo oziroma se uplinijo.

Potek smojenja

Smojenje je lahko ločena, samostojna obdelava v pripravi, pogosto pa je povezano s čiščenjem in razškrobljenjem, lahko pa tudi z beljenjem.

Polkontinuirno smojenje in razškrobljenje oziroma beljenje izvajamo s hitrostjo 9.000–10.000 m/uro. Pred smojenjem se na krtačnih valjih s krtačenjem odstrani prah s tkanine, obenem pa se dvignejo kratka vlakenca, da jih lažje smodimo. Sledi smojenje, ki je lahko enostransko ali dvostransko. Po smojenju se blago ohladi s cca. 100 °C na 45 °C in odstrani pepel. Pepel bombažnih vlaken je alkalen in negativno vpliva na encime pri razškrobljanju. Sledi impregnacija z razškrobilnim sredstvom in navijanje na rotirajoče valje, kjer poteka razgradnja škroba. Neposredno po smojenju lahko blago tudi hladno beli, tako da obenem z razškrobilnimi sredstvi nanesemo še belilna sredstva. 80 % do 90 % blaga se smodi pred razškrobljenjem, takrat so vlakenca še zlepljena z nitjo. Plamen mora imeti tudi dovolj veliko mehansko moč, da loči vlakenca od niti in jih zažge.

Smojenje preje

Kadar želimo dobiti zelo gladko prejo, jo najprej merceriziramo in nato še smodimo. Zato uporabljamo cilindrični smodilnik. Vsaka nit gre skozi posebno cev z gorilci, kjer se odstranijo štrleča vlakna. Iz ekonomskih razlogov se preja za sukance redko smodi. Hitrost smojenja preje je do 800 m/min.