Parkiranje, prečni profil cest, konstrukcija in vzdrževanje prometnih površin

Mirujoči promet: Mirujočemu prometu moramo posvetiti veliko pozornosti, saj v časovnem povprečju kar 70 % vozil miruje (vozila so na parkiriščih, v garažah, mehaničnih delavnicah). Število potrebnih parkirnih prostorov je odvisno od namembnosti objektov, kapacitete dejavnosti na določeni lokaciji in pričakovanega obiska. Predvideti moramo 10–15 % več parkirnih mest od izkazanih potreb zaradi lažjega poteka prometa, manevriranja in rezerve. Glede na trajanje je parkiranje: kratkotrajno (1/2 ure do 2 ur), zlasti v mestnih središčih, dolgotrajno (do 8 ur) in stalno (celodnevno, več dni).

Načini parkiranja:

• Bočno – vzdolžno parkiranje (zelo racionalno, ne zahteva posebnih vozišč za dovoz na parkirno mesto; cesta, ob kateri parkiramo, mora biti mirna in pregledna.)
• Poševno parkiranje (pod poljubnim kotom, kadar razpoložljiva dimenzija parcele ne omogoča pravokotnega parkiranja)
• Pravokotno parkiranje in parkirne hiše (gradimo ob glavnih cestnih mrežah, če imamo za to dovolj prostora; pri tem ne smemo ovirati tekočega prometa).

Elementi prečnega profila cest

Prečni presek ali prečni profil ceste je presek ceste z vertikalno ravnino, ki je pravokotna na os ceste.

Prečni profil ceste sestavljajo:

• širina vozišča s koritnico,
• enostranska ali obojestranska bankina,
• srednji in stranski ločilni pasovi,
• robovi podporne ali nosilne konstrukcije cestnega objekta,
• elementi za odvodnjavanje ceste,
• na vozišču označen pas za kolesarje,
• pločniki in površine za parkiranje ob vozišču ter
• ostale ureditve ceste, ki so vključene v prosti profil ceste.

Pri oblikovanju prečnega profila ceste moramo upoštevati:

• zahteve varnosti odvijanja prometa,
• zahteve prepustnosti ceste,
• zahteve ekonomičnosti gradnje.

Sestavni deli prečnega profila morajo omogočati, da bo cesta prepuščala prometni volumen, pričakovan ob koncu plan­ske dobe, ob določeni ravni storitve, pri zagotovljeni varnosti odvijanja prometa ter pri optimalnih stroških gradnje.

Konstrukcija prometnih površin

Spodnji ustroj cest

Kot osnova za izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo trase in objektov prometnih površin nam vsekakor služi geotehnični elaborat (oz. geološko-geotehnično poročilo), kjer so zbrani vsi podatki raziskav, izdelane so situacije, vzdolžni profili in prečni profili načrtovane gradnje. Predlagana je tehnologija gradnje, preverjena pa je tudi stabilnost vkopov in nasipov.

Temeljna tla

Temeljna tla predstavljajo osnovo oz. podlago za gradnjo cestnega telesa. Temeljna tla so lahko:

• naravna (ko za gradnjo cestnega telesa ni potrebno izvesti dodatnih ukrepov, ki bi zagotavljali potrebno nosilnost temeljnih tal; potrebno je samo odstranitev humusne (rodovitne) plasti, če gradimo v nasipu, ali izkop do potrebne globine za izvedbo voziščne konstrukcije, če gradimo v vkop);
• umetna oz. izboljšana (kadar je nosilnost temeljnih tal premajhna za predvideno obremenitev cestnega telesa).

Ojačitev temeljnih tal lahko izvedemo z delno ali popolno zamenjavo materiala v temeljnih tleh (praviloma s kamnitimi materiali), z vgradnjo geosintetičnih materialov med temeljna tla in cestno telo, z dreniranjem tal ali s uporabo posebnih ukrepov (gruščnati koli). Ne glede na vrsto temeljnih tal je njihovo površino, t. j. planum spodnjega ustroja, potrebno poravnati s padcem minimalno 4 % proti odvodnim jarkom (izjema so temeljna tla, zgrajena na kamnitem terenu) in uvaljati.

Zgornji ustroj cest

V cestno-gradbeni praksi so se uveljavile naslednje osnovne vrste vozišč: makadamska, tlakovalna, asfaltna in cementno-betonska. Pri izbiri osnovnih plasti voziščnih konstrukcij moramo predvsem upoštevati, da ima vsaka plast v voziščni konstrukciji določeno nalogo, zato zanje upoštevamo različne značilnosti, ki jih zagotovimo s ustrezno sestavo.

Vzdrževanje in varovanje prometnih površin

Zelene površine vzdržujejo in varujejo: pristojne občinske službe, izvajalci gospodarskih javnih služb, lastniki ali njihovi pooblaščeni izvajalci ter druge pravne osebe, ki imajo pooblastilo na podlagi zakona.

Javne zelene površine, ki so kategorizirane kot javno dobro in tiste, kjer je lastnik občina, vzdržujejo pristojne službe občine preko izvajalcev gospodarskih javnih služb. Ostale zelene površine vzdržujejo njihovi lastniki oziroma uporabniki. Javne in ostale zelene površine je potrebno vzdrževati tako, da se ohrani ali izboljša njihova oblikovna zasnova, vrednost, naravni in kulturni značaj, varnost ter funkcionalnost ob ustrezni rabi prostora.

Redna vzdrževalna dela in varovalni ukrepi na javnih zelenih površinah v lasti občine

• spomladansko in jesensko čiščenje zelenih površin,
• redna košnja trave,
• obnavljanje in nega travnih površin ter zatiranje plevela,
• varstvo rastlin pred rastlinskimi boleznimi, škodljivci, paraziti in poškodbami,
• sajenje, obnavljanje, oskrba in nega grmovnic in živih mej.

Na ostalih zelenih površinah se morajo redno opravljati naslednja dela:

• sanitarna košnja trave,
• obrezovanje grmovnic, dreves in živih mej tako, da ne segajo čez mejo parcele na javno prometno površino in ne ovirajo prometne preglednosti,
• redno vzdrževanje higiene okolja zaradi zatiranja agresivnih plevelov ter zatiranja rastlinskih bolezni, škodljivcev in parazitov,
• sprotno odstranjevanje hirajočih ali suhih dreves, ki ogrožajo varnost ljudi in premoženja.

Varovanje zelenih površin

Na javnih zelenih površinah se ne sme:

• ustavljati, parkirati ali se voziti z motornimi vozili ali delovnimi stroji, razen pri vzdrževanju teh površin,
• uporabljati predmetov in naprav, ki so sestavni del javnih zelenih površin, v nasprotju z njihovo naravo in namenom,
• uničevati, mehansko poškodovati, odstranjevati ali poslikati z grafiti komunalno opremo, rastline in infrastrukturne objekte, ki so namenjeni rabi zelenih površin,
• šotoriti in kuriti, razen na označenih mestih,
• izlivati okolju nevarne snovi.

O pokopališčih

Pokopališča so del mestnih zelenih površin s posebnim namenom, hkrati pa so tudi del mestnih komunalnih površin. V grob se položi bivši član človeške družbe, ki so mu zastale vse življenjske funkcije, da kdo ne onečasti njegovega nemočnega trupla, da njegovo razkrajajoče se truplo ne bi bilo v nadlego živim in da se v zemlji zopet razgradi.

Muslimanska pokopališča ležijo ob cestah izven naselij. Islam prepoveduje njihovo prekopavanje, zaradi česar zavzemajo zelo velike površine. V krščanski regiji so pokopavali skoraj vedno ob cerkvah, ugledne osebnosti pa v cerkvah samih. Katoliška, protestantska (evangeličanska, luteranska) in pravoslavna pokopališča se po podobi in deležu zelenih površin med seboj močno razlikujejo.

Načini pokopavanja

• Glede na način hranjenja: telesni, skeletni in pepelni grob.
• Glede na mesto, kjer pokojnik leži: podzemeljski in nadzemni grob.
• Glede na izgradnjo groba: zasuti, nasuti, vklesani, votlinski in zamrzovalni grob.
• Glede na čas: arhaični, antični, srednjeveški in novodobni grob.
• Glede na predmete, ki jih poseduje grob: bogat, prazen in izropan grob.
• Glede na število pokopanih: enojni, rodovni ali družinski grob ter skupni grob, ki je lahko tudi skupinski, če so v njem pokopane določene skupine ljudi.