Romantika: Ključna dela, avtorji in značilnosti

Romantika

Romantika je književno obdobje, ki se je v Evropi razvijalo v 18. in 19. stoletju. Romantiki so pisali fantastično, pustolovsko, pravljično in sanjsko. Največjo vlogo so imela čustva, zlasti sentimentalizem (pretirana čustva). Značilen je melanholičen pogled na svet, imenovan svetobolje, pri čemer junaki svet doživljajo kot trpljenje. Osrednja ideja je razkol med idealom in stvarnostjo.

Najbolj razvita je lirika, slabše pa dramatika in pripovedna proza.

Predromantika v Nemčiji

Romantika se je v Nemčiji najprej pojavila kot predromantika.

Johann Wolfgang von Goethe (predromantika)

Goethe se je rodil leta 1749 v Frankfurtu v družini cesarskega svetnika. Študiral je pravo, nato pa je opravljal pravno službo v Wetzlarju. Leta 1775 je odšel v Weimar, kjer je ostal na dvoru do smrti. Iz Weimarja je naredil kulturno središče, sam pa je bil deležen visokih časti.

Bil je osrednja oseba viharništva, nemškega predromantičnega gibanja, ki je poudarjalo čustva, strasti in svobodno ustvarjalnost. Kasneje se je navdušil za antične estetske ideale in začel pisati umirjena, klasična in skladna dela, ki jih imenujemo weimarska klasika.

Pomembna dela:

• roman Učna leta Wilhelma Meistra
• dramska pesnitev Faust

Trpljenje mladega Wertherja

Roman ima avtobiografsko ozadje in je napisan kot pisemski roman, v katerem se Werther izpoveduje prijatelju. Dogajanje poteka od maja 1771 do decembra 1772.

Werther je občutljiv, čustven mladenič, čigar osebnosti se prilagaja tudi narava. Je plemenit romantični junak, vendar je sprt sam s sabo in z družbo. Njegova življenjska filozofija je svetobolje.

Slogovna sredstva učinkujejo patetično (pretirano čustveno, vzneseno): vzkliki, ponavljanja, nasprotja, inverzija in okrasni pridevki. Roman je izšel leta 1774, ko je bil Goethe star 24 let.

Faust

Faust je dramska pesnitev v dveh delih. Goethe jo je v celoti napisal leta 1833, delo pa je nastajalo več kot 50 let. Ideja izhaja iz srednjeveškega pustolovca Fausta, ki jo je Goethe obogatil z vrsto osebnih doživetij in spoznanj o življenju.

Faust je nadpovprečna, genialna in svobodna osebnost, ki išče odgovore na večna človekova vprašanja o dobrem in zlu. Prosi Mefista, naj mu podaljša življenje, da bi spoznal srečo, v zameno pa mu da svojo dušo. Na koncu se Faust zave, da je prava sreča le v delu za sočloveka, in angeli ga odnesejo v nebesa.

George Gordon Byron

Byron se je rodil leta 1788 v plemiški družini. Dobil je plemiški naslov in mesto v lordski knjižnici. Živel je svobodnjaško, zapustil Anglijo, živel v Švici in Italiji ter odšel v Grčijo, da bi pomagal Grkom v boju. Leta 1824 je umrl zaradi malarije.

Pisal je lirske pesmi in pesnitve ter drame. Ustvaril je tipične primere romantičnih pesnitev, v katerih se prepletata lirsko in epsko.

Pomembna dela:

• pesnitve: Romanje grofiča Harolda, Nevesta iz Abidosa, Obleganje Korinta, Parizina
• satirični ep Don Juan
• drame: Manfred, Kajn

Romanje grofiča Harolda

Gre za Byronov drugi junaški ep, ki temelji na vtisih s potovanja po Albaniji, Grčiji in na Bližnjem vzhodu. Pisan je v stancah: penserjevska stanca ima osem petstopnih jambskih verzov, na koncu pa je šeststopni jambski verz.

Gre za petpisni dnevnik, v katerem se mešajo močne lirske prvine. Delo izpoveduje romantično svetobolje, ki ga imenujemo byronizem.

Heinrich Heine

Heine se je rodil leta 1797 v Düsseldorfu. Bil je judovskega rodu, nato pa je prestopil v protestantizem, kar je vzbudilo različna mnenja judovske skupnosti. Leta 1848 je zaradi ohromelosti popolnoma obležal in oslepel.

Pomembne pesniške zbirke: Knjiga pesmi, Nove pesmi, Romancero.

Zgodnje pesmi so ljubezenske, preproste in spevne. Pozneje je pisal več družbene kritike. Nacistična Nemčija je njegove pesmi zažigala. Njegova pesem Lorelei je postala ponarodela.

Lorelei

Vila Lorelei premami čolnarja s svojo lepoto, zaradi česar čolnar naleti na čeri. Gre za motiv pogubne ženske (femme fatale).

Pesem je lirska balada, katere tema je lepota nedosegljive in pogubne ljubezni. V ospredju je razpoloženje lirskega subjekta. Pesem je podobna ljudskim, sestavljajo jo šest preprostih štirivrstičnic. Leta 1837 jo je uglasbil Friedrich Silcher, pesem pa je postala ponarodela. Motiv izvira iz antične književnosti, kjer nastopajo sirene.

Aleksander Puškin

Puškin se je rodil leta 1799 v Moskvi. Varuška ga je seznanila z ljudskim slovstvom. Obiskoval je licej v Carskem selu in se izobraževal za uradnika. Pregnan je bil na Kavkaz, umrl pa je v dvoboju.

Pisal je lirske pesmi, pesnitve, romane v verzih, prozo in drame.

Pomembna dela:

• pesnitev: Kavkaški ujetnik
• proza: Stotnikova hči, Pikova dama
• drama v verzih: Boris Godunov

Jevgenij Onjegin

Gre za roman v verzih. Junak ne najde življenjskega smisla, zato se preseli na podeželje. Druži se z Lenskim in obiskujeta družino Larinovih. Lenski ljubi Olgo, Tatjana pa ljubi Jevgenija, ki pa ljubi Olgo. Jevgenij v dvoboju ubije Lenskega, nato pa ga malce grize vest.

Mihail Lermontov

Lermontov se je rodil leta 1814 v Moskvi. Začel je pisati, ko se je vpisal na univerzo. Obiskoval je vojaško šolo v Peterburgu. Ob Puškinovi smrti je napisal pesem Pesnikova smrt, zaradi česar je bil pregnan na Kavkaz. Pisal je pesmi, pesnitve, drame in roman Junak našega časa. Večkrat se je zapletel v dvoboj. Prvič so ga pomilostili, drugič pa ga je ubil general Martynov, ki naj bi ga večkrat razžalil.

Junak našega časa

Roman je napisan v obliki dnevnika. Glavni junak je Pečorin, tipičen romantični junak, ki je sprt z družbo in sam s seboj, odvečen človek. Roman ima avtobiografske poteze.

V prvem delu pripovedovalec potuje po Kavkazu, kjer sreča kapitana Maksima Maksimiča, ki mu pripoveduje o Pečorinu. To je okvirna zgodba, nato sledi vložna zgodba.

Značilnosti romana:

• vsebuje bistvene prvine romantike
• Pečorin se samoopazuje, samokomentira in vrta po lastni duševnosti
• roman je izšel leto dni pred Lermontovo smrtjo
• sestavljen je iz petih zgodb, ki jih povezuje Pečorin
• prvi del je predgovor, sledi okvirna pripoved
• Pečorin do prijateljev zavzema ambivalenten odnos, življenje mu ni več pomembno

Pečorin nadaljuje lik Jevgenija Onjegina, vendar se oddaljuje od tipičnega romantičnega junaka.

Jadro

Jadro je simbol za pesnikovo doživljanje sebe, morje pa predstavlja svet. Tema je bivanjska: prikazuje človekov položaj v svetu in njegovo razpetost med mirom in viharjem. Doživljanje sveta je romantično, jadro pa je pesniška podoba.

Edgar Allan Poe

Poe se je rodil leta 1809 v Bostonu, umrl pa je leta 1849. Starša sta umrla zaradi tuberkuloze, zato je živel pri rejnikih. Bil je uradnik, časnikar, urednik in vojak, vendar nikjer ni dolgo vztrajal. Je najpomembnejši predstavnik ameriške romantike in obenem predhodnik moderne poezije, zlasti simbolizma.

Pisal je liriko, pripovedno prozo, dramatiko, eseje in kritike. Pisal je grozljivo-fantastične zgodbe ter detektivske povesti.

Maska rdeče smrti

Gre za kratko zgodbo (short story). Po deželi je razsajala kuga, znamenje katere so bile škrlatne pege po obrazu in telesu. To je bila rdeča smrt, ker jo je spremljala kri. Princ Prospero je zbral tisoč prijateljev in se z njimi umaknil v opatijo, kjer je priredil ples v maskah.

Zgodba je na videz napisana v realističnem slogu, zunanje dogajanje pa je pripovedovalčev strah pred smrtjo. Nenavadna zgodba učinkuje kot parabola: smrti ni mogoče uiti. Idejo izrazi s pomočjo alegorije in poosebitve. Fantastična oseba z alegoričnim pomenom je maska rdeče smrti. Fantastično dogajanje poteka v nestvarnem svetu, zgodba pa izhaja iz grozljivega romana, ki je bil v Angliji 18. stoletja priljubljen. Značilno je nadnaravno, grozljivo in skrivnostno dogajanje. Gre za trivialno književno vrsto, ki je močno vplivala na romantične pisce.