Religija v sociologiji: definicija, sestavine, funkcije in odklonskost

Sociološko opredeljevanje religije

Religijo najdemo v vseh kulturah, zato lahko govorimo o njej kot o kulturni univerzaliji. Religija je objektiven pojav družbene strukture in zavesti v preteklosti in danes. Ker je religija kompleksen, raznolik in spreminjajoč se pojav, ga je težko ujeti v definicijo, ki bi vključevala različne religijske oblike v vseh kulturah in družbah. Tako v sociologiji ni enotne definicije.

Pri religiji morda najprej pomislimo na vero v boga, vendar ta ni značilna za vse religije. Bolje jo je opredeliti kot pojav, ki vključuje verovanje v nadnaravno. To pa je v različnih religijah različno pojmovano in opredeljeno. Enako pomemben kot verovanje je poseben odnos ljudi do nadnaravnega. To je strahospoštovanje (kaže se v čaščenju, lahko pa tudi v žrtvovanju).

Takšna opredelitev se zdi dovolj splošna in široka, vendar vanjo ne moremo zajeti ene od različic budizma, theravada budizma; ta namreč ne vključuje verovanja v nadnaravno (bogove, duhove ...) in tako tudi njihovega čaščenja ne. V njem gre za usmerjanje človekovega življenja k poslednjemu cilju, to je izstopu iz kroga nenehnih rojstev in odrešitvi v nirvani. Opredeljevanje poslednjega, končnega cilja in s tem tudi smisla človekovega življenja je značilnost številnih religij. Weber je v religijah videl najmočnejše sisteme smisla. Najpomembnejša naloga sistemov smisla je vzpostavljanje pravičnosti in moralnosti. Opredeljevanje religije v povezavi z osmišljanjem sveta in človekovega življenja v njem je značilno za simbolični interakcionizem.

Durkheim, predstavnik funkcionalizma, je ugotavljal, da je bistvo religije razločevanje med svetim (sakralnim) in posvetnim (profanim). Religijo je definiral kot »celovit sistem verovanj in praks, povezanih s svetimi stvarmi, to je s tistim, kar je oddvojeno in prepovedano, verovanj in praks, ki ljudi združujejo v eno moralno skupnost – cerkev.«

Definiranje religij je pomembno tudi z administrativnega in pravnega vidika. S tem, da je neka skupina pravno priznana kot religijska, so namreč vsaj v nekaterih državah povezane nekatere ugodnosti: zakonska zaščita, davčne ugodnosti, dostop do javnih množičnih medijev ipd.

10.2. Sestavine ali pojavnostne razsežnosti religije

Čeprav v sociologiji ni enotne definicije religije, vseeno obstaja soglasje, da se religije kažejo vsaj skozi naslednje razsežnosti: religijsko pripoved, religijsko doktrino (nauk), religijsko ravnanje, religijsko simboliko (svete reči), religijsko doživetje in religijsko skupnost.

Religijska pripoved

Religijska pripoved praviloma vključuje trditve, zgodbe in mite o nastanku sveta in človeka. Obstajajo lahko tudi miti o odrešenju, odrešeniku in njegovem delovanju ter o tem, kaj se bo zgodilo na koncu človekovega življenja, človeštva in sveta. Religijska pripoved razlaga povezanost človeka z nadnaravnim in ponuja odgovore o smislu človekovega življenja. V nekaterih religijah je zapisana; govorimo o svetih besedilih ali svetih knjigah. V družbah brez pisave so se religijske pripovedi prenašale po ustnem izročilu.

Religijska doktrina (nauk)

Pojem doktrina je latinskega izvora in pomeni poučevanje, pouk. V povezavi z religijo govorimo lahko o verskem nauku. Verski nauk je sestavni del religij, ki temeljijo na svetih knjigah. Vendar pa je zapisano mogoče različno razumeti in razlagati, zato se ob osrednjih svetih knjigah pojavljajo številna druga dela, ki razlagajo posamezne mite, zgodbe in trditve. Sestavni del religijske doktrine so verske dogme. V religiji so dogme pojmovane kot temeljne, neovrgljive verske resnice, ki so obvezujoče za vse člane verske skupnosti. V krščanstvu so takšne dogme na primer dogma o troedinem bogu, dogma o Jezusovem vstajenju ipd. Ker se religijske dogme ter potek in pomen obredov lahko različno razlagajo, nekatere razlage v nekem času in prostoru veljajo za prave, druge pa so označene kot krivoverske ali heretične.

Religijska ravnanja (praksa)

Religijsko ravnanje je v širšem smislu ravnanje ljudi v vsakdanjem življenju (oblačenje, spolnost, prehranjevanje ipd.) v skladu z verskimi normami, versko ravnanje v ožjem smislu pa obredi ali rituali. Ti šele z versko vsebino dobijo svoj smisel. Usmerjeni so k odnosu z nadnaravno stvarnostjo (čaščenje nadnaravnega, prošnje za pomoč ipd.). Obred (ne samo verski) poteka v določenem času na vnaprej določen način, pogosto se opravlja na posvečenih mestih (templji, cerkve ipd.). Ljudje poskušajo dogodkom, ki jih dojemajo kot pomembne, kritične in prelomne (rojstvo, poroka, smrt ipd.), z obredi dati pečat nečesa vzvišenega, izjemnega, pa tudi obvladanega. Pomembni so zlasti skupinski rituali, kajti skozi njih se oblikujejo posebni odnosi med ljudmi, ustvarjajo občutke povezanosti in pripadnosti širši skupnosti ter delujejo torej integrativno. Religije se med seboj razlikujejo tudi po tem, koliko so ritualizirane in kakšen pomen pripisujejo ritualom.

Svete reči (materialna verska simbolika)

Vse religije poznajo svete reči. Sveto ali sakralno se pojavlja v različnih manifestacijah: kot kraj (Meka v islamu), predmet (kruh in vino pri krščanski maši, verske knjige ipd.), žival (krava v Indiji), rastline, oseba (Jezus ipd.), dnevi ali časovno obdobje (verski prazniki), zgradbe in predmeti v njih (cerkev, oltar), gore (Ararat za Armence), dejavnosti (žrtvovanje, molitev ipd.) itd. Sveto se v vseh religijah pojavlja in doživlja kot nekaj izjemnega, nevsakdanjega, kar pri ljudeh vzbuja občutke spoštovanja in strahu ali groze. Doživljanje svetega v človeku vzbudi tudi občutke majhnosti, nepopolnosti in lastne nezadostnosti. Nasprotje svetega je profano (posvetno). To je tisto, kar človek doživlja kot nekaj običajnega, vsakdanjega, poznanega.

Religijsko doživetje (izkustvo, čustvovanje)

V zvezi z verskim doživetjem lahko govorimo o nizu izkustev in čustvovanj v verskih obredih in zunaj njih. Nekateri raziskovalci religij menijo, da ne obstajajo kakšna posebna verska občutja, ampak lahko govorimo le o usmerjanju navadnih občutij in čustev na nek religijski objekt. Fenomenologi religije pa menijo, da je bistvo religije prav občutek in doživetje svetega, ki se bistveno razlikuje od navadnih človekovih občutij in čustev. Religiozno doživetje opisujejo kot srečanje s stvarnostjo, ki je skrivnostna, presega človekovo moč in je na poseben način obrnjena k človeku. Po fenomenološki teoriji je za religiozno doživetje značilno prav posebno občutje. To je občutje numinoznega.

Etična razsežnost religij

Skoraj vsaka religija vsebuje etiko – nauk in določila o moralno dobrih in moralno slabih dejanjih. Nekatere religije pripisujejo etičnim normam božje avtorstvo (deset božjih zapovedi v krščanstvu); v tem primeru govorimo o teonomni etiki. Druge (npr. budizem) vidijo izvor etike v človeku – antroponomna etika. Pomembna sestavina religijskih etik so lahko etični vzori (kult svetnikov v katolicizmu). V mnogih religijskih etikah je poudarjena tudi ideja povračila za človeška dejanja: nagrada za moralno dobra (nebesa) in kazen za moralno slaba (pekel).

Religijske skupnosti

Religijska skupnost je skupina ljudi, ki pripada neki religiji. Njen obstoj se lahko prekriva z drugimi družbenimi skupnostmi, kot so pleme, ljudstvo in narod. Te družbene skupnosti so hkrati tudi religijske skupnosti. Takšen način obstoja religije je značilen za etnične oz. narodne religije. V sodobnem svetu je to redko. Za univerzalne, svetovne religije pa je značilno oblikovanje posebnih religijskih skupnosti s posebnim tipom organizacije.

Po eni od socioloških tipologij religijskih skupnosti je cerkev eden od tipov religijske skupnosti; druge so še denominacija, sekta in kult.

Cerkev je velika in močno organizirana religijska skupnost. Znotraj cerkve je oblikovana stalna in profesionalizirana skupina duhovščine (kler). Cerkev je birokratsko in hierarhično organizirana. Obstaja jasna delitev na duhovščino in navadne vernike (laike). Razširjena je med večino prebivalstva določene družbene skupnosti, zato so njeni člani iz vseh družbenih skupin in slojev. Članstvo je določeno že z rojstvom. Cerkve poskušajo uveljaviti monopol nad religijskimi resnicami; imajo se za edine, ki lahko razlagajo neki nauk. S svojim delovanjem poskušajo biti navzoče v celotnem družbenem dogajanju. Primer: Rimskokatoliška cerkev.

Denominacija je po svoji organiziranosti na nižji ravni od cerkve. Ima številno članstvo, ki je določeno z rojstvom. Bistveni značilnosti, ki denominacijo ločita od cerkve, sta: večji poudarek na individualni religijski aktivnosti članov in njihov demokratični nadzor nad duhovščino. Ta oblika religijske organizacije je najbolj značilna za protestantizem. Denominacije so najbolj razširjene v ZDA (baptisti, prezbiterijanci, metodisti ipd.).

Sekta (ločina) je oblika religijske organizacije, ki je lahko nastala z odcepitvijo od cerkve, in sicer zaradi odpora do razlage neke verske pripovedi in cerkvene prakse znotraj neke cerkve. Del članstva se je torej iz cerkve izločil in ustanovil novo religijsko skupnost ali pa jih je cerkev sama zaradi njihovega nestrinjanja izobčila. V obeh primerih je sekta običajno v sporu s prevladujočo cerkvijo, predvsem zato, ker člani sekte menijo, da je samo njihova vera prava. V zgodovini je izraz sekta dobil negativen, slabšalen prizvok, zato danes namesto o sektah raje govorimo o malih verskih skupnostih. Mnogo takšnih verskih skupnosti nastane danes neodvisno od obstoječih cerkva. Članstvo v sekti je večinoma prostovoljno. Sekte so manj organizirane skupine. V njih ni tako jasne delitve na duhovščino in navadne vernike. Medsebojna povezanost in solidarnost članstva je navadno velika. Sekte so včasih v konfliktu z državo in njenimi normami. Primer sekte: Jehovove priče, kvekerji ipd.

Kult je šibko organizirana religijska skupnost. Ima maloštevilno članstvo. Članstvo je prostovoljno in ni formalizirano. Pogosto je dovoljena hkratna pripadnost drugim verskim organizacijam. Pravzaprav gre tu velikokrat bolj za neformalne povezave med ljudmi, ki jim je skupno na primer iskanje duhovnosti in drugih podobnih izkušenj. Primeri: privrženci transcendentalne meditacije, astrologije ipd.

Funkcije religije (naloge religije v družbi)

1 – osmišljevalna funkcija: posamezniku osmišlja svet in življenje, da lahko tudi slabim stvarem pripiše smisel. Pozna cilj življenja (»nebesa«).

2 – nadzorna funkcija: religija s svojimi moralnimi pravili (ne laži, ne kradi ...) nadzira vernike. Izrazito močan dejavnik nadzora so visoko razvite religije (islam, krščanstvo).

3 – integracijska ali povezovalna funkcija: religija s svojimi obredi povezuje ljudi in spodbuja solidarnost. Srečujejo se pri mašah, romanjih, praznikih ipd. Religija deluje tudi razdiralno, ker izključuje neverne ali drugače verujoče.

4 – kompenzacijska funkcija ali nadomestilo: religija v onostranstvu (v nebesih) nudi nadomestilo za neenakost na tem svetu. Marx: religija je opij ljudstva, saj daje tolažbo in prikriva dejanske vzroke trpljenja.

5 – legitimacijska funkcija: religija upravičuje obstoječo oblast. Npr. v fevdalizmu je cerkev učila, da ima plemstvo modro kri, zato je na oblasti, saj je tako ustvaril bog.

Prva funkcija se nanaša na posameznika, ostale na družbo. Drugo in tretjo zagovarjajo funkcionalisti, četrto in peto pa konfliktna teorija.

Opredelitev kriminalitete

Odklonskost je kršenje tako neformalnih kot formalnih norm, kriminaliteta pa so dejanja (ali opustitev nekaterih dejanj), ki jih kazensko pravo (kazenskopravne norme) opredeljuje kot kazniva in za katera vnaprej določa tudi sankcije za kršitelje. Vendar vsaka kršitev formalnih norm ne sodi med kazniva dejanja. Med kršenje formalnih norm sodijo tudi prekrški, disciplinski prestopki ipd. Obstajajo številna nesoglasja o tem, katera dejanja bi bilo treba z zakonom prepovedati in nasprotno: katera prepovedana ravnanja bi bilo treba legalizirati (nesoglasja glede legalizacije drog, prostitucije, evtanazije, abortusa ipd.).

Začetek znanstvenega proučevanja kriminalitete sega v drugo polovico 18. stoletja; od tedaj dalje je nastalo veliko število teorij, vendar nobena med njimi ne more pojasniti odklonskosti in kriminalitete v celoti, kajti njene oblike so zelo različne, pa tudi to, kaj je dojeto kot odklonsko nasploh in posebej kaznivo dejanje, se spreminja.

Socialno psihološke teorije

Bolj socialnopsihološko usmerjene teorije poudarjajo, da se ljudje že kot otroci naučijo odklonskega vedenja od svojih staršev. Opozarjajo tudi na pomen neustreznih družinskih razmer: alkoholizem, revščina, ločeni starši ipd. Take razmere preprečujejo, da bi se otroci ustrezno socializirali. Nekatere raziskave pa kažejo, da ima na odklonskost otrok in mladostnikov neprimerno večji vpliv šibka čustvena povezanost med starši in otroki ter šibke interakcije med njimi kot pa razveza staršev, njihova prezaposlenost ipd.

Sociološke teorije odklonskosti

Te teorije ne iščejo vzrokov odklonskega vedenja niti v biološki niti v psihološki naravi človeka, ampak v naravi družbe. Sociološke teorije si postavljajo naslednja vprašanja: kateri družbeni dejavniki, vzroki sprožajo večjo verjetnost kršenja družbenih norm ter kako je to povezano z družbenim statusom posameznikov oziroma z njihovo pripadnostjo različnim družbenim skupinam. Nekatere sociološke teorije (konfliktne teorije, interakcionizem) pa se ukvarjajo tudi s procesi oblikovanja družbenih norm, z vprašanjem, zakaj so prav nekatera ravnanja opredeljena kot odklonska, kdo in v čigavem interesu postavlja zakone, kako in zakaj so nekateri posamezniki in skupine označeni kot odklonski ter kako to vpliva na njihovo nadaljnje ravnanje.

Funkcionalistične razlage odklonskosti

Durkheim je menil, da je odklonskost univerzalen družbeni pojav, pa tudi funkcionalen za družbo. Za njegovo razlago odklonskosti je pomemben še koncept anomije. Anomija pomeni stanje breznormnosti, stanje, ko družbene norme ne veljajo več oziroma ko jih ljudje ne doživljajo kot obvezujoče. Durkheim povezuje anomijo s hitrimi družbenimi spremembami in z naraščajočo družbeno delitvijo dela. Hitre družbene spremembe povzročajo slabljenje prejšnjih norm, delitev dela pa poraja individualizem, sebične interese in čedalje večje potrebe ljudi, ki jih poskušajo zadovoljiti, ne da bi se pri tem ozirali na druge. S tem sta ogroženi družbena integracija in solidarnost, kar se po Durkheimovem mnenju kaže tudi v večjih stopnjah kriminala, samomorilnosti ipd.

Interakcionistična razlaga deviantnosti

V okviru simboličnega interakcionizma je v povezavi z raziskovanjem odklonskosti nastala teorija označevanja (etiketiranja). Ta izhaja iz predpostavke, da odklonskosti kot nekega objektivnega dejstva ni. Neko dejanje postane odklonsko takrat, ko ga drugi kot takega dojamejo in označijo. Predstavnike te teorije zanima proces označevanja: okoliščine, v katerih je nekdo označen kot odklonski, ter posledice, ki jih ima etiketa na njegovo nadaljnje ravnanje. Nekateri predstavniki te teorije razlikujejo med primarno in sekundarno odklonskostjo. Primarno odklonskost tvorijo odklonska dejanja, ki jih ne odkrijejo in zaradi katerih posamezniki niso etiketirani. Če pa je človek zaradi svojega dejanja, ki ga je lahko storil povsem naključno, označen kot odklonski, nastanejo ugodni pogoji za sekundarno odklonskost, to je odklonskost, ki temelji na predhodni oznaki. Družbeno okolje dojema takšne ljudi kot odklonske in posledica je, da se začnejo tako dojemati in ravnati tudi sami. Ljudi, ki so označeni kot odklonski, družba zavrača in potiska na obrobje. Pri tem jih naravnost sili, da se priključijo odklonski skupini. V takšni skupini najdejo podporo in znotraj nje se oblikuje odklonska subkultura. Znotraj takšne skupine označeni posamezniki dokončno izoblikujejo odklonsko identiteto. Po tej teoriji je družba tista, ki ustvarja odklonskost, ker pač z etiketiranjem sili posameznike, da se tako obnašajo. Etiketirani pa niso vsi ljudje, temveč predvsem nižji sloji, rasne in etnične manjšine, torej ljudje, ki imajo manjšo družbeno moč. Zato ni nič čudnega, da se te skupine in kategorije ljudi tudi najpogosteje znajdejo v uradnih statistikah o kriminalu.

Konfliktna razlaga

Konfliktne teorije odklonskosti izhajajo iz neenakih razmerij moči v družbi. Eno osrednjih vprašanj, s katerim se ukvarjajo, je, kdo ima največji vpliv na oblikovanje zakonov. Ugotavljajo, da imajo ti, ki imajo večjo družbeno moč, tudi največji vpliv. Zato je razumljivo, da so zakoni oblikovani tako, da izražajo in varujejo njihove interese. Kot odklonsko je potem opredeljeno tisto, kar te interese, zavarovane z zakoni, ogroža. Zakoni torej niso nevtralni. Tako je bilo na primer v nekdanjih socialističnih sistemih lahko kaznivo dejanje že zavzemanje za večstrankarski sistem; v kapitalističnih državah pa so zakoni oblikovani tako, da ščitijo zasebno lastnino in njene nosilce. Velike težave nastajajo pri sprejemanju zakonov, ki bi varovali zdravje in varnost zaposlenih ter okolje, saj bi to zmanjšalo dobičke. Če pa se takšni zakoni sprejmejo, se ob njihovi kršitvi odgovorni pogosto izognejo sankcijam. Konfliktne teorije tako opozarjajo na kriminal belih ovratnikov. Te teorije proučujejo tudi odnos med vladajočim razredom in organiziranim kriminalom. Vladajoči razred včasih spodbuja organiziran kriminal, včasih ga zatira – to je odvisno od tega, koliko mu koristi. Konfliktne teorije tudi poudarjajo, da že sam kapitalistični sistem poraja kriminaliteto, ker poudarja doseganje čim večjega dobička, temelji na zasebni lastnini in zato spodbuja osebno korist, ne pa kolektivne blaginje. To je tekmovalni sistem, ki pri tistih, ki tekmo izgubljajo, poraja številne frustracije. V sistemu vsak poskuša dobiti tisto, kar glede na svoj razredni položaj lahko dobi, tudi s kaznivimi dejanji. Pri tem so udeleženi tako pripadniki višjih kot nižjih slojev. Kriminal je pravzaprav racionalni odziv na tekmovalnost in neenakost življenjskih razmer ljudi v kapitalistični družbi.

Moč medijev

Mediji povezujejo med seboj oddajnike sporočil na eni strani in prejemnike sporočil na drugi strani. Oddajniki sporočil so v vlogi ustvarjalcev sporočil, v vlogi prejemnikov pa so bralci, poslušalci in gledalci; posredniki med njimi pa so mediji. Praviloma oddajniki sporočil sebe prepoznavajo kot zelo pomembne v tej svoji ustvarjalni vlogi; to je sicer odvisno od odziva prejemnikov. Raziskovalec medijev McLuhan je menil, da so mediji bolj vplivni kot sama vsebina sporočil. Njihova moč se je v družbi pokazala, ko jih je za politično propagando uporabljala nacistična oblast v Nemčiji. Kot velika prednost se je izkazala njihova enosmernost.

Funkcija medijev ni le prenos vsebin, ampak tudi njihovo aktivno (so)ustvarjanje.

Mediji so agencije in organizacije, specializirane za posredovanje vsebin, informacij in podob naravnega okolja, družbe in nas samih. Mnogo novinarjev in medijskih ustvarjalcev trdi, da zgolj zbirajo in posredujejo te vsebine, informacije in podobe, vendar to ne drži. Mediji poleg prenosa vsebin ustvarjajo še številne druge učinke, namerne ali nenamerne. Uporabljeni in zlorabljeni so lahko v politične namene; poleg odkritih sporočil prenašajo tudi prikrita sporočila (hkrati z vsebinami posredujejo tudi vrednote, čustva in sodbe).

Funkcije in učinki medijev

Kot temeljne funkcije medijev običajno navajajo naslednje:

• informativno, ki omogoča seznanjenje javnosti z dogodki;
• interpretacijsko, ki omogoča občinstvu, da si ustvarja mnenje;
• socializacijsko, ki pomaga pri medgeneracijskem prenosu vsebin (kulturne dediščine);
• zabavno, ki omogoča razvedrilo in sprostitev občinstva.

V informacijski družbi so mediji postali ključni dejavnik družbenega življenja. Sposobnost obvladovanja informacij je postala sposobnost ustvarjanja podobe sveta, ljudje si to podobo ustvarjajo na podlagi informacij. Množični mediji so postali avtoriteta, ki določa, kaj je resnično in kaj je fantazija, kaj je pomembno in kaj ni. Politične in ekonomske elite se zavedajo, da je uspešnost nadzora nad množicami odvisna od nadzora nad informacijami.

Značilnosti javnega RTV-sistema: opravlja tri temeljne funkcije – izobražuje, obvešča in zabava; upošteva naj vse okuse; mora vključevati ustrezen program za socialne manjšine (etnične, verske ipd.); zagotavlja splošno dostopnost programov; programi so kakovostni, raznovrstni in v informativnem delu nepristranski; mediji morajo biti neodvisni; njihov cilj ne sme biti dobiček. Komercialni RTV-sistem deluje predvsem po načelih kapitalske logike, ki se podreja ustvarjanju dobička; končni cilj je čim številnejše občinstvo; pomembno je tekmovanje za naročnike oglasov, ki pričakujejo visoko gledanost in poslušanost programov.

Če ljudje danes živijo v prepričanju, da je svet, v katerem živijo, en sam, je to v veliki meri posledica medijske komunikacije. Kdorkoli kjerkoli na svetu prižge televizor in spremlja poročila, se mu prikazujejo (iste) novice o pomembnih dogodkih v različnih delih sveta. Vsebine televizijskih programov in filmi so naprodaj na mednarodnem trgu, tam jih TV-produkcije tudi kupujejo in posredujejo svojemu občinstvu. To je dokaz, da obstajajo svetovni informacijski red in mednarodni sistem produkcije, distribucije in potrošnje informacij, ki podobno kot drugi vidiki globalne družbe kažejo na delitev na razviti in nerazviti svet.